Rodil se je leta 1887 v Italiji in že mlad vstopil h kapucinom. Njegovo življenje so močno zaznamovali molitev, spovedovanje in skrb za ljudi, ki so prihajali k njemu s svojimi telesnimi in duševnimi stiskami. Tudi sam je poznal bolezen in telesno trpljenje, zato mu trpljenje drugih ni bilo tuje. Prav zaradi tega je lahko bolnikom, invalidom in starejšim pristopal z veliko bližino in razumevanjem.
Pater Pij je v bolnem človeku videl predvsem osebo, ki potrebuje ljubezen in bližino. Vedel je, da bolezen človeka ne prizadene samo telesno. Pogosto prinese osamljenost, strah, negotovost in občutek, da človek postaja breme drugim. Zato bolniku ni dovolj ponuditi samo zdravljenja. Potrebuje tudi človeka, ki ga posluša, mu stoji ob strani in mu pomaga ohraniti upanje. To velja tudi za invalide in starejše, ki se lahko zaradi svojih omejitev znajdejo na robu družbenega življenja.
Njegova skrb za bolnike je dobila tudi zelo konkretno obliko. Na njegovo pobudo je bila v kraju San Giovanni Rotondo ustanovljena bolnišnica Casa Sollievo della Sofferenza – Hiša lajšanja trpljenja, ki je bila odprta leta 1956. Pater Pij si je želel ustanove, v kateri bi bila strokovna zdravstvena pomoč povezana s spoštovanjem človekovega dostojanstva in krščansko ljubeznijo do trpečega. Bolnišnica je tako postala vidno znamenje njegovega prepričanja, da ob bolnem človeku ne smemo ostati samo pri besedah sočutja, ampak mu moramo dejavno pomagati.
Pater Pij nas zato tudi danes uči, da bolni, invalidi in starejši niso ljudje na obrobju, ampak dragoceni člani našega občestva. Njihova telesna šibkost ne zmanjšuje njihovega človeškega dostojanstva. Nasprotno, prav ob njih smo povabljeni, da postanemo bolj pozorni drug do drugega. Ob njegovem godu se lahko vprašamo, ali znamo opaziti človeka, ki zaradi bolezni, invalidnosti ali starosti potrebuje naš obisk, telefonski klic, pomoč ali preprosto nekaj našega časa.
Naj nam bo sv. pater Pij zgled prijateljstva z bolniki, invalidi in starejšimi. Po njegovem zgledu naj tudi mi pomagamo ustvarjati občestvo, v katerem nihče zaradi bolezni, invalidnosti ali starosti ne ostane sam, ampak lahko začuti, da je sprejet, ljubljen in dragocen.
Najpogostejša priprošnja: za ozdravitev (telesno in duševno), lajšanje stresa in trpljenja (za mir v srcu in boj proti zaskrbljenosti), »januarskih bluesov« (January blues – zimska depresija, melanholičnost po praznikih, ki se je razširilo predvsem v angleško govorečih deželah), mladostnike, civilno zaščito in duhovno moč v težavah , za dobro spoved in spreobrnjenje.