Praznik Fatimske Matere Božje, ki ga obhajamo 13. maja, nas spominja na Marijina prikazovanja trem pastirčkom – Luciji, Frančišku in Jacinti – leta 1917 na Portugalskem. V času, ko je svet pretresala vojna, negotovost in oddaljenost od Boga, je Marija prišla kot Mati, ki vabi k molitvi, pokori in spreobrnjenju. Njeno sporočilo ni bilo namenjeno le tistemu času, ampak vsem rodovom: naj se vrnemo k Bogu, zaupamo v njegovo usmiljenje in molimo za mir.
Poseben pomen ima ta praznik za bolnike, invalide in vse trpeče. Fatima je skozi desetletja postala kraj romanja za nešteto ljudi, ki nosijo težke križe bolezni, bolečine in osamljenosti. Mnogi prihajajo tja z veliko vero in upanjem, da bi našli tolažbo, moč ali celo ozdravljenje. In res, skozi zgodovino so številni pričali, da so po priprošnji Fatimske Matere Božje doživeli ozdravljenje telesa, še bolj pogosto pa globoko ozdravljenje duše.
Marija v Fatimi ne obljublja lahkega življenja brez trpljenja, ampak kaže pot, kako trpljenje povezati z Bogom. Vabi nas, da svoje bolečine darujemo, jih sprejmemo v veri in jih združimo z Jezusovim križem. Prav v tem se skriva velika tolažba za bolnike in invalide: njihovo življenje ima vrednost, njihov križ ni zaman, ampak lahko postane pot milosti – za njih same in za druge.
Veliko romarjev pričuje, da so v Fatimi našli mir, spravo z Bogom, odpuščanje in novo upanje. Mnogi so se po dolgem času vrnili k spovedi, začeli drugače živeti in ponovno odkrili smisel svojega življenja. To so ozdravljenja, ki segajo globlje od telesa – ozdravljenja srca, ki človeka resnično prenovijo.
Zato je praznik Fatimske Matere Božje poseben opomin, da Bog po Mariji še vedno deluje med nami. Vabi nas, da zaupamo, molimo in se odpremo njegovi milosti. Za bolnike in trpeče pa je to praznik upanja: da niso sami, da jih Marija spremlja in da lahko tudi v največji preizkušnji najdejo luč, tolažbo in novo življenje.