Sv. Leopold Mandić je bil majhen, preprost kapucin, rojen leta 1866 v kraju Herceg Novi v Dalmaciji (današnja Črna Gora). Že na zunaj ni izstopal – bil je majhne postave, slabotnega zdravja in pogosto bolan. Tudi govoril je nekoliko težje, zato ni bil primeren za pridigarja.
Njegova velika želja je bila, da bi deloval kot misijonar med vzhodnimi kristjani in pomagal k edinosti Cerkve, vendar se mu ta želja nikoli ni uresničila. Namesto tega so ga predstojniki poslali v samostan v Padovi, kjer je dobil preprosto nalogo: spovedovati.
Prav v tej skriti in na videz majhni službi je postal velik svetnik. Leopold je vsak dan preživel dolge ure v spovednici, pogosto tudi po deset ali več ur. Bil je izjemno potrpežljiv, blag in usmiljen spovednik. Nikogar ni zavrnil, nikogar ostro obsojal, ampak je ljudi sprejemal z razumevanjem in jih vodil k Božjemu usmiljenju. Govoril je, da je on samo “orodje” Božje dobrote. Zaradi njegovega pristopa so ljudje množično prihajali k spovedi in mnogi so prav po njem ponovno našli pot k Bogu.
Zaradi te izjemne predanosti zakramentu sprave in njegove modrosti ter sočutja je bil po smrti s strani Cerkve razglašen za zavetnika spovednikov. Njegovo življenje kaže, kako pomembna je ta služba in kako lahko duhovnik z usmiljenjem resnično zdravi duše.
Po drugi strani pa je sv. Leopold postal tudi zavetnik rakavih bolnikov. Sam je namreč v zadnjih letih življenja zbolel za hudim rakom na požiralniku. Bolezen je prenašal potrpežljivo in jo daroval Bogu. Zadnji dve leti je precej časa preživel v bolniški postelji. Hude bolečine in
telesno slabost je premagoval z močno vero in molitvijo v samostanski kapeli, kjer je po svojih močeh spovedoval in tudi maševal. Ko se je 30. julija 1942 z molitvijo v kapeli pripravljal na sveto mašo, ga je obšla slabost, da se je nezavesten zgrudil. Po prejemu bolniškega maziljenja je izdihnil.
Njegovo življenje nas uči, da svetost ni v velikih zunanjih uspehih, ampak v zvestobi majhnim stvarem, v potrpežljivosti in predvsem v usmiljeni ljubezni do ljudi.